Prikrita razmerja nažirajo bodoče dobičke Luke Koper

Predstavljen predlog novega modela Luke Koper za reševanje vprašanj, povezanih s trenutnim najemom zunanjih delavcev in storitev, je navadno skrpucalo. Ne uprava ne nadzorni svet družbe in ne sindikata se ne zavedajo položaja, v katerem pristanišče in sama družba sta. Podcenjujejo trenutno še prikrite grožnje, ki lahko precej hitro botrujejo poslovnemu krču, samo pristanišče pa spremenijo v nevarno pomorsko pretovarišče. Namreč, trenutni, za zdaj še latentni spopad kaj hitro lahko preraste v vlaganje odškodninskih zahtevkov izkoriščanih delavcev IPS in okoliškega prebivalstva, ki se jim je bivanjska kakovost bistveno poslabšala zaradi del v pristanišču. To pa resno postavlja pod vprašaj tudi smotrnost koriščenje javnega denarja za dodatno tirno povezavo med Koprom in Divačo. 

Na samem robu mesta, ki že jutri lahko ugotov, da pristanišča preprosto ne potrebuje več.

Slikovni vir: Spinetur.si

Po starem, s kozmetičnimi popravki razmerij, preprosto ne bo šlo več. Luka Koper je gospodarska družba, odvisna od poslovnih rezultatov, in ciljno usmerjena k povečevanju denarnega toka in dobička. Lepo in prav. Razvoj globalnega gospodarstva in mednarodne trgovine pomeni blagostanje tudi za pomorsko logistiko. Toda, če je pretežen del tega blagostanja odvisen od izkoriščanja dela delavske populacije in zlorabljanja okolja in potrpljenja ljudi, ki živijo s pretovornimi dejavnostmi domala na lastnem dvorišču, ne pa od ukrepov in izboljšav na področju procesne učinkovitosti, potem tudi slučajno ne moremo opevati poslovnih dosežkov, še manj vodstev, ki so "zaslužni" zanje.

Tehnološki procesi spreminjajo navade. V Luki Koper je ravno obratno.

Slikovni vir: youtube.com

Luka Koper predvsem potrebuje temeljito reorganizacijo in poslovni preobrat, da se otrese balastnih opravil, podvajanja nalog, slabo normiranega dela in požrešnih ter prenapetih delovnih razporedov. Do takrat je vsakršen model najemanja dodatnih zunanjih del nesmiseln, saj nihče niti približno ne ve, koliko delovnih ur dejansko družba še potrebuje poleg tistih, ki jih opravijo lastni zaposlenci. 

Bližje si poglejmo zgolj eno anomalijo od neštetih. Po dostopnih podatkih dnevno dela v pristanišču 1.500 ljudi. 800 zaposlencev Luke Koper in 700 honorarnih sodelavcev ali zaposlenih pri izvajalcih pristaniških storitev. Mislim, da ni treba več na dolgo dokazovati, da gre v bistvu za prikrite, vendar bistveno slabše plačane zaposlitve. Kakorkoli že, pravilno povprečje mesečnega zaslužka je treba izračunati na podlagi bruto plač 1.500 ljudi (lastnih zaposlencev in zunanjih), in šele takšna bruto vrednost je lahko osnova za izračun večkratnika plač uprave kakor tudi za doseženo dodano vrednost. Dovolj je, da naredimo le omenjeni izračun, pa bodo izjemni rezultati bistveno nižji, plače uprave in dodana vrednost pa manjše. 

Ringa, ringa raja, Luka se prodaja ...?
Kdo le bi kupil podjetje, ki je sposobno uničiti sebe?

Slikovni vir: Primorske novice

Bistveno bolj čisto sliko o dejanski uspešnosti družbe bi dobili, če bi zunanje delavce plačali po merilih in jim priznali dodatke za opravljanje podobnih del, kot jih imajo zaposlenci v Luki Koper. Toda to bi še vedno dalo precej izkrivljeno podobo na škodo zunanjih. Namreč, vedeti moramo, da gre za osebe na poziv, katerih delo je pretežno normirano in občasno, torej bi njihova bruto ura morala biti najmanj 50 %, če ne kar 100 % višja od običajne ure zaposlenih v glavni pristaniški družbi. Zaradi dela na poziv je bivanjska kakovost bistveno prizadeta, zdravje oseb, ki so izpostavljene takšnim neenakomernim ritmom, pa ogrožajo višja življenjska tveganja, z leti pa njihova delovna, kot življenjska sposobnost upadata bistveno hitreje. Torej je verjetnost, da bodo v starejših letih revni, nepreskrbljeni, večja, življenjska doba pa za kakšno desetletje oziroma celo poldrugo desetletje krajša od povprečne. 

Prejemajo večkratnik plače, izračunane na napačnem povprečju.

Slikovni vir: rtvslo.si

S temi spoznanji se večina privilegiranega delavstva v pristanišču ne ukvarja, a tudi sindikati omenjenih težav ne morejo rešiti, ker se bolj ali manj posvečajo lastnim posebnim interesom. Namreč, izboljšanje osebnega standarda zunanjim delavcem, hkrati pomeni znižanje prejemkov v kuvertah zaposlenim v Luki Koper. Zato sta oba sindikata, tako žerjavovodij kot KS 90 proti takšnemu reševanju diskriminiranih. In vprašanje je, kaj sploh je resnično pripravljen narediti slednji, ki z obljubami krepi lastne vrste? Zunanji pristaniški delavci bi morali imeti lastno organizacijo, če želijo karkoli doseči v pogajanjih z Luko Koper. 

Drugi, mogoče še bolj pereč problem, ki se šele nakazuje, se nanaša na sobivanje pristanišča in okoliškega prebivalstva. Zmotno in popolnoma napačno je prepričanje, da pristanišče ljudem, ki živijo v njegov bližini ter bistveno krni njihovo bivanjsko kakovost, ne bo plačevalo odškodnin. Upajmo le, da omenjeni ne bodo izstavili računa za nazaj. Zdravstvena stroka in psihologi so namreč vedno bolj temeljiti pri raziskovanju stresnih pojavov, v tej smeri pa se že usposabljajo tudi nekatere odvetniške pisarne in posamezniki.

Na stran čigavih interesov se bosta nagnila, zaposlenih v Luki Koper ali
zunanjih delavcev, zaposlenih pri IPS?

Slikovni vir: Primorski odmevi, FB

Na tej točki pa se seveda šele začnejo pravi izdatki za degradacijo okolja, na katero neposredno vpliva vsaka nova pretovorjena tona v pristanišču. Pristanišče oziroma edini koncesionar bosta izdatna sredstva namenila v odškodnine na račun okrnjene bivanjske kakovosti ali pa v tehnološko posodabljanje nizko emisijskih procesov. Dejavnost bo v prihodnje terjala vedno večje tovrstne izdatke ali pa bo morala zapreti vrata. Tako ali drugače bodo strateška pristanišča postala tista, ki jih bo mogoče povezati v zanke hitro drvečih cevnih vlakov. Koprskemu pa se, kaj takšnega tudi slučajno še ne obeta. Vsekakor bo njegova denarna akumulacija prenizka, da bi lahko predstavljalo vidnejše mesto v ponovnem načrtovanju mednarodnih strateških poti. Tudi drugače se na Obali in v njenem zaledju postavljajo na noge nekatere stare in nove dejavnosti, tako da pristanišče tudi v tem pogledu, če ne bo izvedlo nekega dolgoročnega tehnološkega preboja, ne predstavlja več gospodarske in družbene nuje. 

Kolikšna kritična masa razočaranih je potrebna, da stvari krenejo navzdol?

Slikovni vir: Equitable Growth

Mogoče trenutno izjemno visoko povpraševanje iskalcev za službo v Luki Koper, ko se je za 77 delovnih mest prijavilo kar 2.500 ljudi, ustvarja sila impozantno sliko. Vendar ali to ne pomeni začetek sivenja trenutnega blišča? Ali ni to na neki način podobno vseprežemajočemu Facebooku, preden so udarili po njem? Vedeti moramo, da ko 2.500 ljudi hlasta po nekaj delovnih mestih, hlasta po denarju, po vrednosti, ki vzburja njihove želje, domišljijo. In izid takšne evforije pričakovanja? 77 pogojno srečnih, a 2423 razočaranih, morda jeznih, prizadetih in zafrustriranih, verjetno užaljenih morebitnih nasprotnikov pristanišča. Nihče ne ve, kolikšna kritična človeška masa je potrebna, da sproži pogrom in popelje tudi druge za seboj. Naenkrat postane jasno vsem, da na njihov račun ter račun njihovega zdravja živi zgolj neka privilegirana manjšina. In razkosavanje pri živem telesu se tako začne. Ne zaradi dobrobiti, temveč škodoželjnosti in maščevanja. Slednji prej ali slej poskrbita, da se življenje uravnoteži znotraj naših pičlih pričakovanj!